Obisk na dirkališču v Bedfordu s 370Z je bil več kot potreben, saj doslej nismo odpeljali niti enega kroga tako, da bi hkrati izmerili še čas. Stvar postane vedno zanimiva, ko pred startom zavihaš rokave in si nadeneš resen obraz, saj nikoli ne veš, kako se bo v ekstremnih situacijah odzval določen avtomobil. Lahko se posreči zelo dober, lahko pa se 'merjeni krog' v celoti izjalovi, čeprav se to na prvi pogled sploh ne zdi. Občutki so tukaj zelo varljivi. Gotovost poda šele telemetrija, ki točno pokaže, kako je s časom in kam te doseženi čas uvrsti.

Obilico zabave je 370-ica nudila v Bedfordu na mokri in spolzki podlagi prejšnji mesec z obračanjem volana zaradi drsenja iz ene v drugo skrajnost. Na suhi podlagi je vsa zadeva potekala nekoliko drugače. Že v prvem 180-stopinjskem zavoju, predvsem v njegovem izhodu se je pokazal neverjeten oprijem, ki ga 370-ica premore, seveda v primerjavi s starejšo 350-ico. V tem istem zavoju sva se s 350-ico že resno borila s prekrmarjenjem. Zgodba s 370-ico je popolnoma drugačna. Nenazadnje je to posledica krajše medosne razdalje in tršega vzmetenja. Skozi zavoj sem šel kot po tirnicah. Zadek ni kazal kakšne pretirane samovolje, lepo se je namestil in avto umirjeno 'potiskal' skozi zavoj. Nekje na polovici kroga za uvrstitev v startno vrsto sem dobil občutek, da prav zaradi obilice oprijema in tršega vzmetenja pnevmatike toliko bolj 'trpijo'.

Po treh odpeljanih krogih (na meji zmogljivosti – tudi moje) so prednje pnevmatike počasi, vendar zanesljivo kazale prve znake utrujenosti (kot tudi zavore). Napočil je čas za pregled telemetrije. Čas 1:28:7 je zelo dober (1,3 sekunde boljši kot s 350-ico), najvišja dosežena hitrost 166 km/h pa je samo malenkost večja od 350-ce (163 km/h). Telemetrija je tudi pokazala, da je razlika v času nastajala v vožnji skozi zavoje in ne na ravnih odsekih dirkališča.

Več preberite v tiskani izdaji!