S pravili je zmeraj križ ... Stoletje in več je staro avtomobilsko dirkanje, a pravila ves čas povzročajo težave. Vedno si rečemo, da bo neka novost olajšala nadzor, preverjanje in posledično tako poskrbela za manj ognja v strehi, manj jeze, manj nezadovoljnih športnikov. Fernando Alonso je v Valenciji zadnjo junijsko nedeljo bruhal ogenj, saj je upravičeno trdil, da je le spoštoval pravila, in bil zaradi tega kaznovan.

FIA ni nič drugačna od ostalih športnih organizacij, načeloma se nikdar ne zmoti, z njo se o pravilih ne razpravlja. Če opazi, da je javni bes res prevelik, potem se naknadno morda opraviči ali še raje razume problem, ki ga bo skušala odpraviti v najkrajšem možnem času. Svetovni prvaki lahko dirkači postanejo samo s točko prednosti (Hamilton/Massa 2008), morda le pol točke (Lauda/Prost 1984) in takrat nihče ne razmišlja o napakah in krivicah, ki so se poražencu morda zgodile na tej poti. Že davno je Michael Schumacher dejal, da svetovni prvak le navidezno postaneš na zadnji ali predzadnji dirki, na poti do naslova pa je enako ali morda še bolj pomembna tudi prva, peta ali osma dirka sezone.

Fernando Alonso je v domači Valenciji še računal na to, da lahko obrne razmerje moči in do konca leta zbere dovolj točk za naslov svetovnega prvaka. To je pred dirko večkrat ponovil, v nedeljo pa so mu komisarji FIA ukradli drugo ali tretje mesto. Lewis Hamilton je izigral pravilo o varnostnem avtu in kljub miniaturni kazni za prestopek ostal na koncu na drugem mestu. Če bo v Abu Dabiju Anglež postal prvak, dirkač Ferrarija Alonso pa bo drugi z nekaj točkami zaostanka, se bo Španec seveda spomnil Valencije in osmega mesta, ki bi bilo lahko tudi drugo ali tretje ...
Mnogokrat trdimo, da so dirkači samosvoji in sebični, a velikokrat bi morali priznati, da želijo le enakost za vse. V tem primeru ima Alonso vsekakor prav, čeprav je že omilil svoje kritike in se opravičil, saj jih je dobil po prstih od svojega delodajalca Ferrarija.

Na drugi strani imamo dirkače, ki se ne ozirajo na nič, vedno poskušajo svoje možnosti izkoristiti do konca; Michael Schumacher je bil nekdaj eden izmed teh, zdaj se v njegovega naslednika vse bolj spreminja Lewis Hamilton. Anglež je brezkompromisen, ne pozna prijateljev in pred seboj vidi le cilj, zmago, točke ... "Ni me strah nikogar," trdi svetovni prvak iz leta 2008, ki za zdaj še uživa protekcijo FIA. Tudi Michael Schumacher je bil dolgo časa v privilegiranem položaju, s sramotnimi manevri je prišel tudi do naslovov svetovnega prvaka (Adelaide in trčenje z Damonom Hillom leta 1994, ignoriranje črne zastave v Silverstonu ...), šele trčenje z Jacquesom Villeneuvom v Jerezu leta 1997 je pomenilo prelomnico v njegovi karieri. Od tu dalje je imela FIA bolj pozorno oko, ko je šlo za nemškega wunderkinda, ki je znal zelo dobro skriti tudi umazanijo na dirkališču. Zadnjič je poskušal z nemarnim trikom v Monte Carlu leta 2006, ko je v zadnji minuti kvalifikacij parkiral svojega ferrarija v Rascassu in Alonsu preprečil osvojitev najboljšega štartnega položaja. Tudi tri leta pozneje Schumi ne prizna krivde: "Pa saj sem potem z zadnjega mesta odpeljal super dirko in se nadvse zabaval," je rekel letos pred dirko v Monaku.

Lewis Hamilton še ni prestopil te namišljene črte, ni se mu še zgodil Jerez, a je na dobri poti, da zelo kmalu postane naslednji enfant terrible formule 1.

Miran Ališič