Bo človeštvo še kdaj videlo avtomobil, kot je mclaren F1?
Bomo še kdaj doživeli avtomobil, ki doseže hitrost 386,4 km/h in ob klimatizirani kabini ponuja prostor trem potnikom? Takega, ki ni bil nikoli namenjen dirkam, pa je vseeno že v prvem poskusu zmagal v Le Mansu? In hkrati takega, ki je nastal zaradi vizije enega človeka? Bomo še kdaj doživeli avtomobil, pri katerem so se inženirji lotili lahke gradnje in segli po titanu ter oblazinili sedeže z zgolj 0,7 milimetra debelim usnjem? In obenem tak avtomobil, pri katerem na področju voznih zmogljivosti ni bilo sklepanja kompromisov?
Leta 1988 je McLarnu v prvenstvu formule kazalo precej dobro, saj so zmagali na kar 15 od 16 dirk F1. No, nekaj povsem drugega je razviti ultimativni superšportni avtomobil. Ron Dennis je priznal, da ga je to v tistem trenutku zanimalo celo bolj kot oddelek za razvoj dirkalnih bolidov.
Prvi pogovori o “formuli” za vsakdanji promet so stekli, ko sta Gordon Murray in Dennis leta 1988 čakala na letalo na Apeninski polotok, saj je bila na sporedu dirka za VN Italije – edina dirka, kjer McLaren tistega leta ni slavil. Dve leti pozneje, marca 1990, so organizirali prvi sestanek za projekt F1.
Avtomobil so morali razviti povsem na novo – brez oblikovalskih ali tehničnih rešitev iz preteklosti. Cilj je bil, da avtomobil doseže hitrost takratnih dirkalnikov formule 1. Leta kasneje je v rokah našega člana redakcije Richarda Meadana na stezi Bedford premagal celo 15 let mlajšega Ferrarijevega enza.
Je torej mclaren F1 najboljši superšportni avtomobil? Je McLarnu prinesel dobiček? Ne. Vsekakor pa ponuja temu britanskemu podjetju, ki se je odločilo izdelovati dosegljive športne avtomobile, dobro izhodišče in renome, ki potencialnih kupcev zagotovo ne pusti ravnodušnih. Le “bolida”, kot je F1, najverjetneje ne bomo več videli.
Rana ura je zlata ura in zato sem se proti ogromnemu McLarnovemu razvojnemu centru odpravil zgodaj zjutraj. Pred strogo varovanim objektom me je varnostnik napotil na področje, ki je pred očmi obiskovalcev dobro skrito. Novinarji na tem mestu sicer niso zaželeni. Zaposleni pri McLarnu so moj prihod med razlaganjem tovora iz zadnje dirke formule 1 opazovali skeptično, zato sem se delal, kot da jih nisem opazil. V eni izmed sob na pol odprtega razstavnega salona sem ugledal tri primerke legendarnega F1. Videti že enega, kjer koli na svetu, je vse prej kot lahko, zato sem bil nad tremi na nekaj kvadratnih metrih navdušen in vzhičen. No, na ta dan pa so pri McLarnu uspeli z vsega sveta “zbobnati” kar 21 avtomobilov in EVO magazin je bil edini izmed specializiranih revij, ki je prejel povabilo na to parado redkih, eksotičnih in dragocenih avtomobilov.
Počasi so začeli prihajati tudi ostali avtomobili, ki so jih na svoja mesta okrog jezera, ki hladi globoko v sredini stavbe skrit vetrovnik, potiskali tehniki, inženirji ... Stal sem povsem pri miru in zgolj strmel. Kot bi imel vkopane noge. Kako tudi ne, saj je znašala vrednost avtomobilov več kot 70 milijonov evrov. Zbrani primerki pa so predstavljali petino vseh izdelanih avtomobilov in vsi so se nahajali v moji neposredni bližini. Tokrat in najverjetneje nikoli več. Izjemno! John Barker je bil eden izmed prvih novinarjev, ki je lahko testiral mclarna F1 ... in po 15 letih sta se ponovno srečala.
Centimeter za centimetrom je mclaren F1 lezel iz škatlaste prikolice, pri tem pa nase opozarjal z umirjenim “rohnenjem” iz štirih izpušnih cevi. Že nekaj trenutkov pozneje je veličastno stal trdno na tleh – najboljši superšportnik vseh časov, pravzaprav najboljši avtomobil leta 1994, če se ne motim.
Letvico v segmentu superšportnih avtomobilov je postavil tako visoko, da je trajalo več kot desetletje, da je dobil dostojnega tekmeca. Čeprav zmogljivosti danes niso več nič posebnega, so številni prepričani, da je F1 kot celota nepremagljiv.
Pa je to res? Sploh ob upoštevanju hitrega razvoja avtomobilske tehnologije v zadnjih letih, ki zajema boljše materiale, pnevmatike, zavore, motorje, menjalnike in seveda elektronske sisteme? F1 se je do današnjega dne staral precej počasi, zasluga pa gre takrat ne preveč modnemu oblikovanju, vendar je vseeno takoj opazno, da ne gre za svež izdelek. Predvsem na področju aerodinamičnih dodatkov, kot sta sprednji spojler ali zadnji difuzor, pa tudi pnevmatike so precej okrogle, če ne že “zavaljene”. Pa vendar je vse to v zgodnjih 90. letih kazalo na nove prijeme oblikovalca Gordona Murraya, ki je postavil novo mejo med superšportniki.


Več preberite v tiskani izdaji !