Sprva sem mislil, da gre za neko novo marketinško potegavščino, ko so me pri Renaultu povabili na testiranje formule 1. Eeeh – tovrstnih testiranj sem opravil kar nekaj. Čisti dolgčas. Sem ter tja se kdo izmed dirkačev odpelje na stezo, naredi par krogov in zapelje v garažo. Mehaniki hermetično zaprejo vrata in potem spet čakaš v tiskovnem središču na naslednjega, ki si bo upal na stezo. In tako dan, dva, včasih tri … groza, dolgčas. Vedno ista zgodba.

A kmalu se je izkazalo, da smo se napačno razumeli. 

Šlo je čisto druge vrste ponudbo, da bi namreč sam testiral oziroma izkusil dirkalnik formule 1. Da bi namočil prst v marmelado. Da bi poskusil tisto, o čimer sanja vsak moški. Sicer pač ni moški …

In se je kaj kmalu izkazalo, da res ni šala. Da se zares ponuja možnost, da bi peljal dirkalnik formule 1. Nor bi bil, če te enkratne življenjske priložnosti ne bi zgrabil kakor klop. In seveda sem jo. A hip zatem so se začela porajati prva vprašanja. Kaj pa če, kako pa, ali pa če morda ... in sam pri sebi sem sprejel naslednji sklep.
"Kar bo, pač bo. Tiščal bom na polno. Le enkrat se ponudi takšna priložnost in ni druge, kot da jo izkoristim do konca." Tako sem se zavestno odločil in enakega mnenja sem, sicer težko, a vendarle, ostal tudi, ko sta me dva Renaultova tehnika nekaj dni pozneje na dirkališču Hungaroring pripenjala v ozek kokpit dirkalnika formule 1. 


Držal sem se svojih načel in avtu nisem prizanašal. No, vsaj takrat sem mislil tako. 240 kilometrov na uro sem dosegel na ciljni ravnini, kjer se referenčni dirkači peljejo dobrih 30 km/h več. Torej okrog 270 km/h. A naš avto je imel odvzetih nekako sto konjskih moči. Motor se je varnostno vrtel le do 11.000 vrtljajev. Namenoma. Da mi, priložnostni dirkači, ne bi takoj razsuli dragocenega desetvaljnika v prafaktorje. No, kljub temu se je skupini, ki je testirala dan pred nami, to vseeno zgodilo. A tistih 'sto konjev' med vožnjo nisem niti pogrešal preveč. Namesto dobrih 800 konjev jih je dirkalnik, v katerem sem sedel, premogel le 700, kolikor jih je iz sebe iztisnil desetvaljni Renaultov agregat.

Ob 580 kilogramih težkem dirkalniku je to seveda še kako spoštljivo razmerje. In tega sem se ves čas zavedal, a se hkrati tolažil z dejstvom, da ima avto tako ali tako sistem proti zdrsavanju pogonskih koles (ki je bil tistega leta še dovoljen) in da se mi vsaj nepričakovanih vrtenj na stezi, ob pregrobem dodajanju plina, ni treba bati. Torej se lahko peljem tako hitro, kolikor zmorem – bolje rečeno – kolikor si upam.

Čeprav sem se v dirkalnih avtomobilih vajen pripenjati sam, je to v dirkalniku F1 še posebej resna zadeva. 

S pomočjo Renaultovih inženirjev zategnemo varnostne pasove in medtem ugotavljam, da je F1 presenetljivo prostoren. Bolj, kot sem si mislil. Oziroma bolj kot dirkalnik formule Renault, ki sem ga vozil pred tem, da so mi pri Renaultu vsaj malce približali občutke. Sedenje oziroma pol ležanje spominja na položaj s kartinga. Prostora za noge je dovolj, sedim relativno udobno, res pa je, da je bil naš dirkalnik brez sedeža. Vsakomur so mehaniki le podložili hrbet z ustrezno debelo penasto gumo. Edino, kar me zmoti, je prostor za roke. Komolci so kar O. K., le okrog volana mi manjka prostora za manevriranje. Hod volana je namreč kar velik. Bistveno večji, kot sem pričakoval. Zasuk od ene do druge skrajne točke zahteva le nekoliko manj kot križanje rok.

No ja, ni ravno idealno ... a nekako bo šlo, si mislim. Še sreča, da za prestavljanje ne umikam rok z volana, saj F1 nima prestavne ročice, pretikanje tako v nasprotju s formulo Renault poteka z dvema metuljčkoma za volanskim obročem. Desna roka prestavlja gor, leva navzdol.

Gremo? Jasno ... Pohodim plin do četrtine in fantje za menoj zaženejo motor. Za mojim hrbtom zagrmi desetvaljnik. 

Zvok para ušesa, kljub čeladi, podkapi in gumijastim čepom v ušesih. Že pred tem sem imel utrip do neba, ko pa sem zaslišal zvok za hrbtom, sem imel občutek, da mi bo od veselja in pričakovanja srce skočilo iz kokpita. Pritisnem vzvod sklopke in na ekranu sredi volana se izpiše 'clutch on'. O. K. Procedura mi je znana, ker smo jo pred tem vadili v simulatorju. Klik s prsti na volanskem obroču in vklopim prestavo. Speljujem z drugo prestavo, ker je prva prekratka. Sklopka bi namreč v prvi prestavi zdržala le tri speljevanja. Držim enak plin in počasi popuščam sklopko. Takšna so navodila. Avto spelje počasi in brez poskakovanja, s čimer se je ubadala večina voznikov pred menoj. Skratka z manevrom sem zadovoljen, saj sem iz boksov odpeljal, kot bi za volanom sedel sam Robert Kubica. Eh, kaj Kubica, vsaj Hamilton ali Schumacher, a ta dva žal letos ne vozita pri Renaultu. No, vse tisto, kar je sledilo pozneje, pa najbrž ni pustilo enakega vtisa ...

Več preberite v tiskani izdaji!