Od mojega zadnjega žuljenja bokov v dirkaškem sedežu je minilo točno pol leta. Čeprav želja po sukanju dirkaškega volana v meni verjetno nikoli ne bo zamrla, pa vendarle ne privre na plano vsak dan znova. Nimam težav s tem, nisem nesrečen, ker ne morem dirkati in uživati. Ne vem, kateri proces v možganih je tisti, ki me vsak dan znova zbudi nasmejanega in dan, ko bom spet sedel v dirkalnik, sem pričakal mirno, tako kot sem prejšnjega in bom naslednjega.

Dirkalna impreza skupine N, model N15, s katero se bo v Velenju predstavil Tomi Cilenšek, me je čakala na dvorišču njihove delavnice v Preboldu. Namenili smo jo postaviti ob bok civilni različici, ki jo sicer uporabljam v vsakodnevnem vrvežu mariborske gneče. Moja klasična zamuda (približno minuta na kilometer) se je odrazila v nejevoljnem izrazu na obrazu glavnega urednika ter v molčečnosti vseh drugih (ki sicer sploh ne bi komplicirali). Pričakoval sem, da bom okrcan, zato sem si že vnaprej pripravil taktiko: kar takoj bom skočil iz avtomobila in začel na veliko hvaliti dirkalnik, kar bo preusmerilo pozornost od moje tričetrturne zamude.

In res sem se pripeljal, skočil iz avtomobila, izdavil pa sem lahko le: »Kako je lep.« Kajti res je bil – lepo narejen, tudi pri podrobnostih, kar je zlahka opaziti na primer pri postavitvi sredinske konzole ali pa pri namestitvi kontrolnih gumbkov. Dirkalnik daje vtis, da so se mehaniki pri sestavljanju potrudili, da so v dirkalnik vložili več od svojega dela. Tudi lepo polepljen in lepo pripravljen je. Skratka lep. Toda, ali je tudi hiter?

Hitrost je namreč edina pomembna lastnost dirkalnika – edina, ki šteje. Vsekakor je bolj bistvena kot njegov videz (no, razen kakšnemu pozerčku, ki dirka zato, da lahko v bifeju reče, da dirka). Za testni poligon smo izbrali cesto, ki bi jo zlahka umestili med hitrostne preizkušnje na velenjskem reliju – ozka cestica, zavita med griči brez prave logike, nepokošena trava je silila na cestišče in opazil sem, da so ovinki ravno toliko »pobrani«, da bom, ko bom za volanom dirkalnika, z veseljem zarezal vanje, izruval nekaj makadama in ga zmetal na cestišče. Ogled proge in prve hitrejše kilometre sem opravil s svojo serijsko imprezo, kar je fotograf Uroš Modlic nemudoma izkoristil za prve fotke, ki so izjemno uspele. Še posebej sem se zapičil v 90-stopinjski ovinek, kjer bo razlika med obema avtomobiloma največja.

V mojem avtomobilu sem se mu približal v tretji prestavi, z zaviranjem nisem imel težav, le sistem ABS je po vsej sili hotel poseči vmes, nakar sem pretaknil v drugo in usmeril nos v ovinek. V točki, ko se je ovinek prelomil, sem začel pospeševati kar takoj s polnim plinom, da je zadek malce odneslo in s tem popravilo položaj avtomobila nazaj v zavoj, potem pa sem prestavil v tretjo in se izgubil v ravnini. Nato sem se preoblekel v dirkaški kombinezon.

Potne kapljice so se začele nabirati v trenutku, ko sem sedel v dirkalnik, a ne zaradi živčnosti, temveč bolj zato, ker je bilo v dirkalniku hudo vroče. Prezračevanje je namreč šibko, seveda je dirkalnik brez klimatske naprave, tudi izolacije ni, saj luksuz dirkača pri izdelavi dirkalnika ni ravno prioriteta – pomembnejše je, da ni prevroče motorju. Po začetnih kilometrih sem ugotovil, da je dirkalnik trdo nastavljen, a ima lep, zdrav zvok, menjalnik pa pretika brez zapletov (in brez sklopke). Preden sem imel prvič možnost preizkusiti dirkalnik s 33-milimetrskim restriktorjem, sem pomislil, da tega morda niti ne bom čutil. Še kako je čutiti brutalno pospeševanje! Vse skupaj se odraža tudi pri delu z menjalnikom, saj je treba navzgor pretikati pogosteje kot prej – motor ima večjo moč in se prej zavrti do rdečega polja. Ker ideja, da bi s 105.000 evrov vrednim dirkalnikom kar takoj vzel zavoj s polnim plinom, ni dobra, sem si vzel kakih deset kilometrov uvajanja, nato pa v napad na 90-stopinjca iz prejšnjega odstavka.

Fotograf Uroš Modlic že maha, da je cesta prosta, Tomi Cilenšek, lastnik dirkalnika, pa skeptično opazuje dogajanje. Sistem za nenehno dovajanje bencina v motor (sistem antilag, ki izniči turboluknjo) je vključen, čelada zategnjena tako, da reže v brado, pogled napadalen, vmes se sprehodim do četrte prestave, kar je nekje 110 kilometrov na uro, zaviram 10 metrov prehitro, zavijem, pohodim plin, spustim, ponovno pohodim in spet spustim, pa spet pohodim. Avtomobil začne pri pospeševanju siliti čez nos, pol metra cestišča si raje pustim za izhod v sili in prvi poskus se konča. Vozeč po ravnini analiziram zbrane podatke – zavoj moram vzeti širše, plina pa ne smem spuščati kot kakšen amater, pa tudi pri zaviranju se nisem dovolj potrudil. Skratka, v tretjem poskusu mi uspe, Tomi vmes dobi zaupanje vame in zdaj navdušeno krili, ko izpeljem zavoj. Predstavljam si, da je prav ponosen, ker njegov dirkalnik suvereno sledi liniji, zraven pa zveni odlično.

Več preberite v tiskani izdaji!