Stvar je enostavna. Na tekočem računu je povsem po naključju 75 tisoč evrov, skušnjavi pa sta dve. In sicer: Ferrarijev model 360 spider z nekaj več kot 60.000 prevoženimi kilometri in povsem novi Porschejev boxster spyder s črnimi črtami na vratih. Ključa na mizo! Katerega bi izbrali vi?

Na prvi pogled se zdi zadeva povsem enostavna. Kljub temu da je Ferrarijev spider že dve generaciji za novincem z oznako 458 italia, da je notranjost videti, kot bi imel avtomobil prevoženih dvakrat več kilometrov, in da se signalna lučka za zavore prižge vsakih šest mesecev, je tale dvosedežnik še vedno občudovanja vreden avtomobil. Želite si ga! Vem, da si ga!

Nekoliko preveč ženstven in množičen boxster vizualno težko drži korak s ferrarijem, ki že z imenom povsem drugače vpliva na racionalno razmišljanje. Pa čeprav se lahko tale boxster pohvali z odlično vodljivostjo in dobrim šestvaljnikom z nasproti ležečimi valji. Opozoriti moram, da so spyderju namenili še nekaj dodatne moči v primerjavi z različico S. Seveda pa je bistvo novinca v obliki, saj so inženirji iz Zuffenhausna vsaj delno obudili legendarni model 550 spyder iz 50. let prejšnjega stoletja, ki si je v rokah prehitro preminulega igralca Jamesa Deana pridobil naziv “little bastard”. Celoten paket je bolj nabrušen, zadaj pa je namesto klasičnega pokrova prtljažnega prostora našel zadek z dvema izboklinama in streha, ki je za vsakdanjo uporabo povsem neprimerna, celo smešna. In prav zaradi tega je spyder morda tako “frajerski” avtomobil. “Little bastard” z najboljšimi manirami torej.

Na tem mestu je potrebno vprašanje. Ali je lažji, zmogljivejši in nekoliko drugačen boxster dovolj samosvoj, da izniči sanje o ferrariju? S porschejem sem se na testno vožnjo podal kar izpred domačih vrat in zavil na obalno cesto, da bi zbral nekaj vtisov. To sploh ni bilo lahko, saj je imela misel na lažjega, bolj “možatega” spyderja (neke vrste GT3 RS različico v porschejevi nomenklaturi) velik vpliv na objektivno dojemanje občutkov. Število proizvajalcev, ki ima na področju zniževanja skupne teže toliko izkušenj kot Porsche, je skromno. Nič čudnega, da je spyder od boxsterja S lažji za debelih 80 kilogramov. S težo 1275 kilogramov je trenutno tudi najlažji porsche v prodajni paleti. Ta dosežek gre delno pripisati platneni “kapuci”, ki je zamenjala električno zložljivo streho, kar se morda sliši kot norost. No, morda pa tudi ne, saj ta zaradi karbonskih ojačitvenih letvic tehta skromnih enajst kilogramov. Z aluminijastimi vrati in pokrovom motornega prostora so prihranili 18 kilogramov, s karbonskimi školjkastimi sedeži pa še dodatnih 12. Tudi 19-palčna platišča so najlažja, kar jih izdelujejo pri Porscheju, tanjša so celo stranska okna. Prtljažni prostor zadaj je skoraj popolnoma izginil, saj je ostala zgolj majhna luknja za motorjem, vendar je za nalaganje treba dvigniti celoten pokrov.

V notranjosti so zadeve bolj domače. In zmedene. Na vratih so namreč našle mesto rdeče ročice za zapiranje iz tkanine, osrednji kanal je ostal neobdelan, manjka celo dobro znana osrednja konzola z vsemi mogočimi stikali, kar še dodatno priča o grobih posegih v boju za minimalno težo. Po drugi strani pa dobi kupec odličen zvok, klimatsko napravo, držala za pijačo in žepe za odlaganje manjših stvari na oblogah vrat. Tokrat je bil testni primerek opremljen s težjimi in v usnje odetimi sedeži, ki so na voljo za doplačilo. Neumno – kdo bi si želel dodatne teže, ko pa so pri Porscheju varčevali pravzaprav povsod.

Zaradi manjše teže pride bolj do izraza navor v srednjem območju delovanja motorja (še posebej v športnem načinu vožnje), ki kar kliče po pretikanju v rdečem polju merilnika vrtljajev. Čeprav volanskemu mehanizmu manjka tisti “organski” občutek delovanja, je krmiljenje še vedno natančno, na volanski obroč pa se prenese dovolj informacij, da ni dvoma o dogajanju pod kolesi. Razumljivo, saj so vzmeti krajše in podobno kot blažilniki tudi trše, nova sta tudi čvrstejša stabilizatorja spredaj in zadaj. V kombinaciji z nižje postavljenim podvozjem se spyder bolj energično odziva na želje voznika, hkrati pa vliva več zaupanja. K boljši vodljivosti pripomore tudi nova streha, zaradi katere je inženirjem uspelo težišče v primerjavi s klasičnim boxsterjem znižati za debelih 25 milimetrov. Nadzor nagibanja karoserije je odličen, oprijem pa skoraj zastrašujoč. Posledično sem že po nekaj prevoženih kilometrih pridobil zaupanje v lego.

V času, ko sem prispel do skalnate obale Beachy Head, kjer sem se srečal s Henryjem Catchpolom v ferrariju 360 spider, me je spyder povsem prepričal – je namreč izjemno hiter in varen avtomobil, pa še nekatere podrobnosti GT3-ja premore. No, že na daleč pa je postalo jasno, da ima predstavnik iz Maranella prednost. Pa s tem ne mislim na zmogljivejši pogonski stroj ali zvok. Ne, enako kot vsak ferrari tudi tale premore svojstveno auro. Čeprav takšen predelan boxster obrača enako število glav kot 360 spider. Kljub temu da premore Porschejev šestvaljnik enako prostornino kot Ferrarijev osemvaljnik, se z njim ne more primerjati. Manjka mu namreč karizme.

Sicer tale ferrari v nobenem primeru ni vsakodnevno uporaben avtomobil, zato si na tem področju ne zmore privoziti prednosti. Hja, je pa nepremagljiv že ob prvem zagonu motorja, ki bi tudi v prostem teku lahko prebudil mrtve. Z zaprtimi očmi sem dobil občutek, kot bi sedel v dirkalnem avtomobilu. Sedeži so školjkasti, vsa potrebna stikala na dosegu roke, preglednost naprej pa odlična. Tudi delovanje ročnega menjalnika je bolj natančno in lahkotno, kot sem si predstavljal. Z nežnim desnim stopalom je 360 spider nezahteven superšportnik. Pohvalno, saj so ob njegovi predstavitvi leta 2000 trdili, da gre za najbolj brezkompromisen avtomobil iz Maranella vse od legendarnega modela F40 iz 80. let prejšnjega stoletja.

Več preberite v tiskani izdaji!