G pomeni terenskost. In tako je že več kot trideset let – v enako škatlasti in prepoznavni obliki, z enako arhivsko tehniko, pa z enako vzdržljivostjo in legendarno prehodnostjo. Razlika je le v pojmovanju tega avtomobila. Če je bil G še deset let nazaj avtomobil gorskih kmetov, policije in vojske, mu je neuničljivost počasi prinesla kultni status. In iz grdega račka, nad katerim so vihali nosove, je počasi postal avto mestnih »mačotov«.

Tale, ki sem ga imel priložnost poskusiti (priznam – v G-ju nisem sedel že nekaj let), je bil natanko tak, kot bi si ga omislil vsega sit mestni postavljač. Osemvaljnik s 5,5 litra prostornine, športni izpuh, dizajn usnjene prevleke, 18-palčna platišča … Basovsko udarni zvok osemvaljnika, ki ga poudari novi izpuh, je skoraj nezdružljiv s pojavnostjo tega visokega in na videz okornega terenca. Ampak ravno zato sem odprl majhno okence, ob katerega je voznik še utesnjen in z nasmehom na ustih poslušal jezno simfonijo vseh petih litrov in pol. O neki športni odzivnosti motorja tu sicer ni govora, toda sila, s katero tale 2,3-tonska pošast sune naprej, ko se gred osemvaljnika vrti z vsaj kakšnimi tri tisoč vrtljaji, je res osupljiva.

Več preberite v tiskani izdaji!