Koliko športnih petvratnikov se je vpisalo med legende? Redki, zagotovo pa mednje sodi Volkswagen z “ljudskim” modelom golf. Ta je leta 1974 prevzel poslanstvo “hrošča”, ki je imel do takrat na grbi že 35 avtomobilskih let, in tako začel pravo malo revolucijo.

Kompaktni petvratniki so bili do takrat redkost na trgu in mogoče jih je bilo prešteti na prste ene roke. Nič čudnega, da so se pri Volkswagnu s takrat revolucionarno obliko vpisali v zgodovino. V nasprotju s “hroščem” so mu inženirji iz Wolfsburga motor namestili spredaj (v ponudbi sta bila vrstna štirivaljnika s prostornino 1093 ccm in 1471 ccm ter močjo 37 kW/50 KM in 55 kW/ 75 KM), kar je pomenilo konec za zračno hlajene motorje in zadnji pogon. Tudi oblikovanja niso prepustili naključju, saj se je pod karoserijo podpisal Giorgetto Giugiaro, ki je bil odgovoren tudi za prvi generaciji modelov scirocco in passat.

Seveda takrat nihče ni razmišljal, da bi lahko iz golfa nastal športni avtomobil, ki bi za vedno zaznamoval avtomobilsko industrijo. V mislih so imeli vozilo, ki bi bilo dosegljivo vsakomur in bi v času naftne krize kupce prepričalo z nizko porabo goriva. Na srečo je inženir Alfons Löwenberg spoznal potencial avtomobila in okrog sebe zbral majhno skupino podobno mislečih inženirjev. V prostem času so začeli razvijati avtomobil, ki so ga imenovali sport golf.

Prvi prototip je nastal na osnovi scirocca in ne golfa (oba sta imela enako platformo), pod motorni pokrov pa so namestili 1,6-litrski bencinski stroj iz audija 80 GTE, ki je zmogel 74 kW (100 KM). Izpušnemu sistemu so namenili skromen dušilnik, karoserijo pa postavili na čvrsto vzmeteno podvozje. To je bilo prej podobno dirkaškemu stroju kot takšnemu za vsakdanjo vožnjo. Inženirji so kmalu uvideli, da je takšen avtomobil preveč ekstremen, da bi ga predstavili vodstvu koncerna. Zato so še nekoliko zavihali rokave in naredili precej bolj “civilno” različico, ki so jo vodilni možje iz Wolfsburga vzljubili že na prvi testni vožnji na poligonu v Ehra-Lessienu.

Naslednje leto so najhitrejšega volkswagna predstavili na avtomobilskem salonu v Frankfurtu. Od običajnih različic se je razlikoval zgolj po prednjem spojlerju (to je bil tudi edini aerodinamični dodatek), črnih črtah na bokih, črnih plastičnih obrobah blatnikov in rdeče obrobljeni maski motorja. V notranjosti so namestili športne sedeže in ročico menjalnika s kroglo, ki je ponazarjala žogico za golf. A kljub temu Volkswagnov golf ni dobil imena po tej športni panogi, temveč po vetru golfstrom (zalivski tok).

Dodali so mu tudi oznako GTI, ki je danes ena najbolj prepoznavnih sploh. GT označuje gran turismo, “I” pa injection in se nanaša na Boschev vbrizg goriva K-Jetronic. Ta je nadomestil uplinjač, ki je bil prvotno nameščen na Audijevem motorju. Kompresijsko razmerje je bilo višje, sesalni ventili pa so omogočali dovod večje količine zraka. Posledično je štirivaljnik zmogel 81 kW (110 KM) pri 6100 vrt./min in 140 Nm navora pri 5000 vrt./min. Morda se to sliši malo, vendar je GTI tehtal skromnih 810 kilogramov. Nič čudnega, da je do 100 km/h pospešil v spoštljivih 9 sekundah, najvišja hitrost pa je znašala 177 km/h.  

Na voljo je bil zgolj kot trivratna karoserijska različica, prodaja na nemških tleh pa je stekla leta 1976. Zaradi športnih zmogljivosti, vsakodnevne uporabnosti in ugodne cenovne politike (takrat je bilo treba zanj odšteti 13.850 nemških mark) je nemudoma postal prodajna uspešnica. Leta 1977 so zgolj na nemških tleh prodali skoraj 22.000 primerkov, kar je dalo misliti tudi konkurenčnim proizvajalcem. S podobnimi športnimi različicami so sledili pri Fordu, Peugeotu, Oplu, Renaultu ... Kljub temu je golf GTI ostal ikona v razredu “vročih” petvratnikov. Tako je tudi prav, saj so pri Volkswagnu ta segment vozil vendarle izumili.